Evolucija LTE-A
Združevanje nosilnikov

Četudi LTE-A izvedbe 10 dosega večjo spektralno učinkovitost v primerjavi s prejšnjimi izvedbami LTE, je največja prenosna hitrost 1 Gb/s, ki jo v mobilnih omrežjih zahteva IMT-Advanced v omrežjih 4G s pasovnimi širinami do 20 MHz, nedosegljiva. Za tako visoko prenosno hitrost moramo povečai pasovno širino prenosnih kanalov. Zato LTE omogoča združevanje radijskih virov in vršenje paralelnega prenosa podatkov do UE. Ta način hitrega prenosa podatkov imenujemo agregacija nosilnikov. Agregacija nosilnikov razširi zmogljivost DC tehnike, ki pri UMTS lahko podvoji pasovno širino kanala, na zdrževanje do 5 komponent za prenos navzdol in 5 komponent za prenos navzgor. Torej z agregacijo nosilnikov dobimo 100 MHz pasovne širine za vsako smer prenosa.

Združene – agregirane – komponente delimo na primarno in sekundarne. Tako ima vsako smer eno osnovno – primarno – komponento do največ štiri sekundarne komponente. Primara komponente je namenjena stalni signalizaciji v času mirovanja prenosa, sekundarne pa se uporabijo za povečanje pasovne širine samo pri prenosu podarkov. Določitev, katera komponenta bo primarnih in katere bodo senkudarne, je odvisna od UE. Zato se razporeditev komponent med primarno in sekundarne razlikujejo od UE do UE.

Pri dodeljevanju nosilnikov UE ni potrebno, da so ti »frekvenčni sosedje«. Možne so tri vrste združevanja nosilnikov (slika 26):

Vrste agregacije nosilnikov

Vsi UE, ki podpirajo združevanje nosilnikov, lahko dostopajo do vseh komponent hkrati. Če UE tega ne podpira, še vedno lahko dostopa do vsakega nosilnika posebej, na običajen način LTE. Tako so zagotovili kompatibilnost med obema sistemoma prenosa.

Združevanje – agregacija – nosilnikov je na volju tako pti TTD kot pri FFD načinu prenosa. Seveda pa je možno le znotraj enega načina prenosa. Pri TDD morajo podokviri biti enako konfigurirani za obe smeri prenosa, med tem kot pri specilanih podokvirih so lahko konfigurirani različno za vsako komponento.