Digitalna mobilna omrežja, kot je GSM, so bila namenjena predvsem za prenos govora. Seveda se v njih ta prenaša v digitalni obliki. Digitalni prenos (govora) je seveda enostavno uporabiti tudi za prenos splošnih podatkov. Vendar pri tem obstajajo nekatere omejitve – te so povezane predvsem z dosegljivo prenosno hitrostjo.
En radijski kanal v GSM zmore maksimalno prenosno hitrost 33,8 kb/s. Kljub temu je za prenos podatkov na voljo največ 9,6 kb/s. Razlog temu je, da se 11 kb/s prenosne zmogljivosti porabi za storitve, ki so potrebne za delovanje omrežja GSM. Preostala zmogljivost 13,2 kb/s zagotavlja zanesljivost prenosa, odpravljanju napak in okvar. Takšen način prenosa podatkov imenujemo CSD.
Čez čas so s testi pokazali, da prenos podatkov ne zahteva tako močno zaščito pred napakami. Zato lahko prenosno hitrost pri prenosu podatkov povečamo na račun zmanjšanja zaščite pred napakami pri prenosu. Na ta račun so preosno hitrost podatkov povečali na 14,4 kb/s, vendar je ta dosegljiva le, če ima signala dovolj visoko kakovost.
Pri prenosu podatkov lahko zanesljivost prenosa povečamo tudi brez dodajanja redudatnih bitov. Namesto tega lahko uporabimo protokole za odpravo napak. Prejemnik podatkov v primeru, da v sprejetih podatkih odkrije napako, preprosto zahteva ponovno pošiljanje teh podatkov. Tak prenos seveda zahteva, da obe strani uporabljata enak protokol. Za mobilna omrežja so v ta namen razvili protokol RLP (Radio Link Protocol).