Najbolj razširjena brežična ad hoc omrežja so WiFI in Bluetooth omrežja, ki temeljita na standardih IEEE 802.11 in IEEE 802.15.1.
Brezžično omrežje WiFi se uporabja predvsem za lokalna omrežja z dosegom do največ 100 metrov. Omogoča hiter dostop do interneta. Uporablja se predvsem domačem okolju, pisarnah nakupovalnih centrih itd. Prenosne hitrosti pri WiFi so odvisne od standarda, ki ga oprema podpira. Še vedno se najpogosteje uporablja standard IEEE 802.11g, ki omogoča prenosno hitrost do 54 Mb/s, novejši standard IEEE 802.11n pa do 300 Mb/s.
Prednost omrežij WiFi je predvsem v nizkih stroških in delovanje v prostih frekvenčnih pasovih ISM (industrija, znanost in medicina) na 2,4 GHz in 5 GHz.
Ker so WiFi omrežja zelo razširjena, so dodeljeni radijski kanali pogosto preobremenjeni. Zato je bilo določenih veliko sprememb v optimalno delitev radijskih kanalov in dostopa do njih. Zato je vloženega veliko napora v razvoj novih različic WiFi, ki imajo izbolšane rešitve izogibanja kolizijam, večjo prepustnost in prenosno zmogljivost (trenutno so že komercialno dosegljive WiFi naprave skladne s standardom IEEE 802.11 ac s prenosno hitrostjo fo 1Gb/s).
Vse naprave, ki temeljijo na IEEE 802.11, morajo imeti certifikat o kompatibilnosti s standardom. Podeljuje ga združenje, ki se je do leta 2002 imenovalo WECA (Wireless Ethernet Compatibility Alliance), sedaj pa se imenujw WiFi Alliance
Standard IEEE 802.11 določa funkcije in izvedbe fizičnih plasti in podplasti MAC. V podplasti MAC so specifikacije mehanizma dostopa do prenosnega medija, fragmentacije in defragmentacije podatkovnih paketov, zgradbe krmilnih okvirov itd. Standard določa več fizičnih plasti. Medsebojno se razlikujejo v uporabljenih tehnikah modulacij (modulacije z razprševanjem spektra s frekvenčnim skakanjem ali z diretnim razprševanjem, OFDM). Kot smo že omenili, WiFi omrežja lahko imajo infrastrukturna ali ad hoc topologijo, opcijsko tudi topologijo zazankanih omrežij, ki jih opisujemo kasneje.
Bluetooth je osebno brezžično omrežje. Zanj je značilna mala moč oddajnika in nizka cena. Prvotni namen je bil z njim nadomestiti žične povezave med napravami kot so mobilni telefoni, slušalke, prenosni računalniki, miške itd.
Osnovna prenosna hitros v omrežjih Bluetooth je do 1 Mb/s, to so v verziji Bluetooth 2.0 z EDR (Enhanced Data Rates) povečali na do 3 Mb/s, v verziji Bluetooth 3.0 + HS (High Speed) povečali na 24 Mb/s. Ta verzija lahko deluje tudi v frekvenčnih pasovih WiFi. Zadnja verzija, Bluetooth v4.0 se osredotoča na zmanjšanje porabe energije. Zato jo imenujemo tudi verzija LE (Low Energy).
Vse različice Bluetooth uporabljajo modulacijo z razprševanjem spektra, varianto s skanjem frekvence: FHSS (Frequency Hopping Spread Spectrum). Z njo se spopadajo z inteferencami in usihanjem signalov. V FHSS skakanje frekvenc določa psevdonaključni vzorec. Frekvenca skakanja je 1600 skokov na sekundo.
Fizična plast uporablja brezlicenčni frekvenčni pas med 2,4 GHz in 2,283,5 GHzs (njegova širina je 83,5 MHz). Pri osnovni prenosni hitrosti in pri EDR je ta pasovna širina razdelejena na 79 prenosnih kanalov in dva zaščitna kanala. Zgornji in spodnji varnostni pas sta široka 2 MHz oziroma 3,5 MHz. Tako pri osnovni prenosni hitrosti kot pri EDR se uporablja dupleksni prenos in TDD prenosna shema.
Pri osnovni prenosni hitrosti (1 Mb/s) Bluetooth uporablja binarno modulacijo GFSK (Gaussian Frequency Shift Keying). V kasnejših verzijah se za višje prenosne hitrosti uporabljajo PSK (Phase Shift Keying) modulacije: pri EDR prenosu se pri 2 Mb/s uporabja π/4-DQPSK (pi/4 Rotated Differential Quadrature Phase Shift Keying) in pri 3 Mb/s modulacija 8-DPSK (8 phase Differential Phase Shift Keying). Da se doseže prenosna hitrost 24 Mb/s, se mora dovoliti delovanje v takoimenovan AMP (Alternate MAC/PHYs) načinu, to je alternativnem načinu delovanja fizične plasti. Tu potem, ko vzpostavi EDR radijsko kanal, AMP poišče alternativni širši frekvenčni pas in v njega prestavi prenos podatkov.
Za Bluetooth LE so določili drugačne fizične kanale in tehnke dostopa do prenosnega medija. Izbira je sledila minimizaciji potrošnje energije, zato so v nasprotju z osnovno prenosno hitrostjo in prenosom EDR, predpisali samo modulacijo GDSK. Določena je enaka pasovna širina, vendar z drugačno razporeditvijo podkanalov. Te je 40 kanalov, katere pri višji frekvenci loči taščitni pas širine 2 MHz in pri nižji frekvence pirine 1,5 MHz. Za mehanizem dostopa do kanalov se lahko uporablja TDMA ali FDMA. Trije kanali so namenjeni »oglaševanju«, ostalih 37 kanalovpa je namenjenih prenosu podatkov. V oglaševalskih kanalih naprava sporoča, kaj nporava namerava izvesti (na primer, vzpostaviti povezavo za prenos podatkov).
Bluetooth podpira komunikacije točke – točke in točka – več točk. Naprave, ki si delijo isti prenosni kanal, tvorijo takoimenovani pikoomrežje. Vsak pikoomrežje ima gospodarja (komunukacij), ostale naprave pa imajo funkcijo »sužnjev« oziroma v komunikaciji podrejenih naprav. S komunikacijo lahko začne le gospodar. Vse podrejene naprave morajo biti sinhronizirane z gospodarjem in morajo slediti njegovim frekvenčnim skokom. Sporočila se lahko izmenjavajo samo med gospodarjem in podrejeno napravo. Direktna komunikacija med podrejenimi enotami ni dovoljena.
V eni pikocelici je lahko pri komunikaciji z osnovno hitrostjo ali z EDR do sedem aktivnih podrejenih naprav. Poleg njih je lahko v pikocelici še 255 naprav, ki pa ne komunicirajo (so v takoimenovanem parkiranem stanju). V Bluetooth LE je število aktivnih naprav omejeno z velikostjo radijskih virov gospodarja.
Bluetooth naprave se lahko vključijo v več kot eno pikoomrežje. To je mogoče, če se območja pikoomrežij celic prekrivajo. Tako topologijo imenujemo scatternet oziroma rapršeno omrežje. V tem njem imajo pikoomrežja še vedno le enega gospodarja. Ker je lahko vsaka naprava je gospodar in to le v enem pikoomrežju, se mora v razpršenenem omrežju prekljapljati njena vloga gospodarja ali podrejene naprave.
Če se prekrivata dve pikoomrežji, ki imata različna gospodarja, potem se v vsakem pikoomrežju uporablja drugačen vzorec skakanja frekvenc. Zato mora naprava, ki sodeluje v obeh pikoomrežju uporabljati časovno multipleksiranje za »sodelovanje« v obeh pikoomrežjih (da lahko izmenoma uporablja vzorca skakanja frekvenc obej pikoomrežij).