Evolucija LTE-A
Femto celice

Mnogo študij uporabe mobilnih omrežij kaže, da se večina prometa ustvari v prostorih (stanovanjih, pisarnah itd). Omrežja 4G ne delujejo le v (relativno) nizkih frekvenčnih pasovih (npr. na 800/900 MHz), ampak tudi na frekvencah nad 2 GHz. Signali z višjimi frekvencami imajo pri svojem širjenju skozi prostor večje slabljene kot signali pri nižjih frekvencah. Ta razlika še posebej naraste pri širjenju v stavbah. Zato v njih mnogokrat ni mogoče doseči zadostno kakovost signala za njegov sprejem. Te težave se lahko rešijo z gradnjo femto celic (v LTE-A jih označujemo s HeNB), s katerimi povečamo prepustnost omrežja uporabnikom znotraj stvab, hkrati pa makro celice razbremenimo povezav s slabo kakovostjo.

Femto celica je poceni bazna postaja, ki je nameščena v hišah ali poslovnih prostorih. S hrbteničnim omrežjem (internetom) je povezana z žično povezavo, kot sta DSL (Digital Subscriber Line) ali optično vlakno. Z njo je femtocelica povezana strežnikom ali drugim uporabnikom in obratno. Oddajnikova moč femto celice po navadi zadošča le za pokrivanje manjšega notranjega prostora, v katerem zagotovi zadostno kakovost signala.

Največja moč oddajnika v femto celici je do 21 dBm. Zato je območje femto celice veliko le nekaj deset metrov

Femto celice ponujajo tri tipe dostopa:

Glavni problem pri uporabi femto celic so interference. Te pri femtocelicah lahko razdelimo na na intereference, ki jih povzročijo femto celice uporabnikom makro celice (križne interference) in interference med femto celicami (so-motnje). Raven negativnih vplivov interferenc je odvisna tudi od dodelitvi radijskih virov med femto in makrocelicami. Te lahko dodelimo na dva načina: