Tehniki prenosa in dostopa do omrežja TDMA in FDMA, ki se uporabljata v omrežjih 2G, sta premalo učinkoviti za uporabo v omrežjih 3G. Zato so za UMTS izbrali bolj sofisticirano tehniko dostopa do omrežja – WCDMA. Ta temelji na CDMA, ki smo ga na kratko opisali v 3. poglavju. Pri WCDMA so biti podatkov razpršeni na mnogo širši frekvenčni pas kot so pri klasičnem CDMA. S tem se doseže, da je posameznim uporabnikom na voljo večja prenosna hitrost. Podobno kot pri CDMA so tudi pri WCDMA podatki pomnoženi s psevdonaključnim nizom čipov signala, s katerimi razpršimo spekter signala. Pri UMTS je hitrost tega niza 3,84 Mc/s (mega čipov na sekundo), kar pri prenosu zahteva pasovno širino 5 MHz. Pomembna razlika med UTMS in GSM je tudi izkoriščenost spektra. Zaradi uporabe WCDMA dobimo boljšo izkoriščenost frekvenčnega pasu, saj vse celice uporabljajo isti frekvenčni pas (v nasprotju z GSM, kjer je vsaka celica uporablja posamezne frekvence za zmanjšanje motenj).
Izkoristek frekvenčnega pasu, ki ga ima WCDMA, ima pomemben vpliv na standard UTMS. Tako so standardizirane naslednje rešitve: