Evolucija LTE-A
Relejske naprave

Poleg femto celic imajo omrežja 4G še relejne naprave. Na splošno so to poenostavjeni (in zato poceni) eNodeB, ki prenašajo podatke iz (prave) eNodeB do uporabnika. Tako je lahko izmenjava podatkov med UE in omrežjem poteka preko ene ali več relejskih naprav.

Vsak komunikacija med dvema napravama (na primer, med EU in relejsko napravo, med relejskima napravama, med relejsko napravo in eNodeB itd) je ena etapa na komunikacijski poti. Zato komunikacijo preko relejnih naprav imenujemo večetapna komunikacija.

Relejske naprave se lahko uporablja za povečanje območja, ki ga s signalom pokriva en eNodeB ali za povečanje prepustnosti na določenem območju, slika 27. Ko z relejskimi napravami želimo povečati prepustnost znotraj celice, jih namestimo v območju, ki ga pokriva eNodeB. Prepustnost se poveča, ker se z namestitvijo relejskih naprav zmanjša razdalja med komunikacijskimi vozlišči in s tem poveča nivo signala. Ko želimo povečati območje celice, relejske naprave namestimo blizu roba originalne celice, ki jo pokriva eNodeB. Relejska naprava je lahko nameščena tudi izven roba celice, kot ga zaznavajo UE. Vendar mora v tem primeru biti nameščena tako, da je med relejsko napravo in eNodB vidna razdalja in je zato med njima kakovostnejši signal kot bi bil med UE in eNodB.

Relejske naprave so, v nasprotju s femto celicami, v celoti pod nadzorom ponudnika omrežja. Njihova povezava z omrežjem je izvedena preko radijskih kanalov, ki jih eNodeB zagotavlja uporabnikom.

Namestitov ter namen relejnih naprav

Releje lahko razlikujemo glede na njihovo mobilnost na: