Zankasta omrežja imajo perspektivno topologijo, ki združuje karakteristike infrastrukturnih in ad hoc omrežij. Podobno kot infrastrukturna omrežja, imajo tudi zankasta omrežja centralna vozlišča (na primer bazne postaje, dostopne točke itd), ki omogočajo povezljivost, na primer z Internetom, poleg tega, za razliko od mobilne telefonije, omogoča še direktno povezovanje med UE. Ti lahko nato komunicirajo med seboj brez posredovanja osrednjega vozlišča. V primerjavi z ad hoc in MANET omrežji, se pri zankastih omrežjih predpostavlja fiksno topologijo z večinoma fiksnimi vozlišči. Inherentno prepletenim omrežjem je lkomunikacija preko več etap. Zato je je pri njih zelo pomembno optimalno usmerjanje poti skozi omrežje. Zato se za usmerjanje se uporabljajo posebni usmerjevalni protokoli, podobno kot v omrežjih MANET ali WSN.
Zankasta omrežja lahko gradimo z WiFi tehnologijo, ki jo opisuje dodatek k standardu IEEE 802.11s. Med tem ko se porabniki s starejšo WiFi opremo (skladno s standardi IEEE 802.11a/b/g) se lahko vključujejo v zankasta omrežja, ne morejo pa v njem delovati kot vmesna vozlišča (ki usmerjajo in posredujejo promet) na poti do dostopne točke.
Topologijo zankastih omrežij predvidevajo tudi omrežja WiMAX. Ta temelji na standardu IEEE 802.16d, ki predpostavlja fiksno topologijo. Obstajajo pa že novejše verzije tega standarda IEEE 802.16e/j/m, ki podpirajo mobilnost in izključuje zankasto topologijo. To, zaradi zapletenosti njene implementacije, adomeščajo s topologijo PMP in relejsko.
Prednosti zankaste topologije so:
Slabosti zanakstih omrežij: