Razvoj omrežja 3G se je začel leta 1999. Takrat je bila objavljen prvi predlog standarda za UMTS z imenom »Release (izvedba) 99«. Od takrat je bilo odobrenih veliko oddobrite. Opisujemo jih v nadaljevanju.
Določitve v tem dokumentu še temeljijo na omrežju GSM. Zato je omrežje UMTS združljivo z omrežjem GSM ter je tako mogoča povezljivost med njima. V primerjavi z omrežji 2G, dokument Release 99 predpisuje popolnoma novo vrsto radijskega dostopovnega omrežja UTRAN (UMTS Universal Radio Access Networks). Teoretična hitrost prenosa podatkov, ki jih omogočajo specifikacije v tem dokumentu sta 2 Mb/s v navzdol in 384 kb/s navzgor (iz MS v BS).
Ta izvedba, ki je bil sprejet leta 2001, uvaja številne spremembe v jedrno omrežje in GERAN. Glavne značilnosti so: ločitev prometa od nadzora v CS (Core Switched) omrežja, uvajanje novih vmesnikov v jedrnem omrežju, ki omogočajo znižanje frekvence čipov in predvsem uvajanje IMS (IP Multimedia Subsystem).
Glavna prispevek te izvedbe k prejšnjim je vpeljava tehnike prenosa HSDPA (High Speed Downlink Packet Access). HSDPA povečuje bitno hitrost v smeri navzdol (od BS k MS) na približno 14 Mb/s.
Podobno kot prejšnja izvedba tudi ta prinaša napredek pri prenosu podatkov z uvajanjem tehnike HSUPA (High Speed Uplink Packet Access). HSUPA omogoča bitno prenosno hitrost v smeri navzgor vse do 5,76 Mb/s. Poleg tega pomembno doplnjuje podsistem IMS.
Ta izvedba prinaša tehniko HSPA +. Imenujemo jo tudi Evolved High Speed Packet Access«. To še povečuje dosegljive bitne prenosne hitrosti tako v smeri navzgor kot v smeri navzdiol. Povečanje bitne prenosne hitrosti omogočata modulacija 64-QAM (en simbol določa 6 bitov) in tehnika MIMO (Multiple Input Multiple Output), ki omogoča uporabop več anten tako v sprejemniku kot v oddajniku. Skupni učinek da maksimalno teoretično bitno prenosno hitrost do 42 Mbit/s navzdol in do 11,5 Mbit/s navzgor.