Mobilna omrežja omogočajo tudi oceno položaja uporabnikov. Ocene temeljijo na poznavanju lege baznih postaj. Obstaja več metod lokalizacije uporabnika z mobilnimi komunikacijskimi mrežji. Ti se medsebojno razlikujejo v parametrih, ki se uporabljajo pri ugotavljanju pozicije uporabnika.
Prvi način imenujemo COO (Cell Of Origin) oziroma celica izvora. Ta način pri določanju pozicije uporabnika izkorišča identifikacijo baznih postaj (ID celice). Določi lahko le, v kateri celici se uporabnik trenutno nahaja. Torej je pogrešek pozicije uporabnika enak polmeru celic.
Večjo točnost določanja pozicije omogoča metoda TOA (Time Of Arrival), ki temleji na merjenju zakasnitve med trenutkoma začetka pošiljanja in začetka sprejemanja sporočila. Ker signal potuje s svetlobno hitrostjo, lahko razdaljo med uporabnikom in bazno postajo izračunamo na enak način kot pri satelitski navigaciji.
Če uporabnik lahko sprejema signala iz več kot ene bazne postaje, lahko metodo TOA razširimo v TDOA (Time Difference of Arrival) oziroma na razliko časov prihoda. V tem primeru se upošteva signale iz vseh sosednjih baznih postaj. Pozicija uporabnika je na presečišču krožnic z radijem ocenjenih razdalj od posamezne bazne postaje. Pri metodi TDOA se časi prihodov obdelujejo v omrežju. Če to računanje zmore oziroma izvaja mobilna postaja, potem algoritem metode imenujemo Enhanced Observed Time Difference (E-OTD) oziroma slovensko izboljšano ocenjevanje časovne razlike. Algoritem E-OTD zahteva v omrežju posebno opremo LMU (Location Measurement Unit) za merjenje. Ta zagotavlja natačno koordinacijo ur in točnost podatkov.
Če bazne postaje uporabljajo usmerjene antene, oziroma se te uporabljajo v mobilni postaji, lahko določimo smer, iz katere prihaja signal. Metodo, ki to izkorišča, imenujemo AOA (Angle Of Arrival). Pozicijo pri tej metodi lahko določimo s triangulacijo, podobno kot pri v TDOA.