Evolucija LTE-A
Uvod

Naslednji korak v razvoju mobilnih omrežij UMTS so omrežja z evolucijo na dolgi rok (LTE: Long Term Evolution). Strategijo evolucije je opredelila skupina 3GPP v dokumentih Release 8 in 9. V primerjavi z UMTS omrežja LTE za modulacijo uporabljajo ortogonalno frekvenčno modulacijo oziroma za dostop do medija pri prenosu prenosa navzdol tehniko OFDMA in pristopa do medija pri prenosu navzor SC-FDMA (Single Carrier FDMA). Zaradi tega se lastnosti prenosa precej razlikujejo od prenosa pri UMTS. Kljub temu se LTE še vedno upošteva del 3G sistemov, saj ne izpolnjuje zahtev, ki jih je za omrežja 4G določil ITU.

Prvi standard, ki so ga označili kot 4G je standard LTE-A (Long Term Evolution - Advanced). Po metodologiji 3GPP je standard označen z Release 10, Sprejet je bil junija 2011. Specifikacije v izvedbi 10 so evolucija specifikacij za LTE v izvedbah 8 in 9. Te temeljijo na enakih načelih kot LTE v obeh izdajah, vendar so usklajene s sklopom zahtev v IMT-Advanced, ki jih določa mednarodna zveza za telekomunikacije ITU. LTE dodaja nove funkcije in možnosti na vrhu LTE. V primerjavi z LTE so v LTE-A novosti združevanje nosilnikov, koordinacija interferenc med celicami in izboljšani antenski sistem (MIMO). Vse te izboljšave so omogočile LTE, da izpolni zahteve IMT-Advanced za mobilna omrežja 4G. Z njimi vršna prenosna hitrost podatkov sega vse do 1 Gb/s. Poleg LTE-A je bil za četrto generacijo mobilnih omrežij sprejet tudi standard IEEE 802.16m WiMAX (Worldwide Interoperability for Microwave Access). Ker je malo verjetno, da se bo WiMAX razširil v Evropi, se v opisih naslednjih poglavjih osredotočamo le na LTE/LTE-A. V njih je najprej kratek pregled razvoja LTE/LTE-A kot sledi iz dokumentov 3GPP Relise 8, 9, 10 in 11 s poudarki na novostih gleda na omrežja 3G.

Izvedba 8

V tej izvedbi je za dostop uporabnikov do prenosa predpisana modulacija OFDMA. Dodatno lahko imajo prenosni kanali širši frekvenči pas, v glavnem samo za povezave navzdol. Večjo pasovno širino se doseže z združevanjem radijskig kanalov (DC: Dula Cell). S tem pri modlaciji 64-QAM lahko prenosna hitrost za navzdol doseže 84 Mb/s.

Izvedba 9

S to izvedno so v arhitekturo orežij vključene tudi femtocelice, ki jih imenujemo tudi Home eNodeB (HeNB). Ta izvedba še nadalje podpira storitve MBMS (Multimedia Broadcast Multicast Services) in izboljšane storitve LBS (Location Based Services).

Izvedba 10

Ta izvedba je prvo omrežje 3GPP, ki izpolnuje standard za omrežja četrte generacije (4G). Standard zajema specifikacije za združevanje nosilnikov, izboljšano MIMO povezavo za navzdol in podporo relejskim postajam. Za gosto razporeditev femtocelic je določena izboljšana koordinacija interferenc.

Izvedba 11

Ta izvedba je še vedno v razvoju. V primerjavi z izvedbo 10 se predvideva nadaljna izboljšava združevanja nosilnikov, vpeljava kooperativne večtočkovne komunikacije (CoMP: Cooperative MultiPoint communication), povečanje izkoristka spektra in energije.